Vse kar vas je zanimalo o novoškotskem prinašalcu, a ne piše v pasemskem standardu in splošnih pasjih enciklopedijah.

11949288_1198816776801098_5789273219363119477_n

Praetorium Latobicorum’s Daisy.

Novoškotski prinašalci so najmanjši med prinašalskimi pasmami, zelo hitri in tudi najbolj spretni med vsemi prinašalci. Vzrejani so bili namreč za aktivno, igrivo gibanje s hitrimi obrati sem in  tja tekajoč po obali, ko so vabili vodne ptice v doseg puške (poleg tega da so najmanjši in tudi zato spretnejši). So vodoljubni psi, ki rabijo mentalno in fizično zaposlitev. Dobro markirajo padce žogic, dummyjev, ustreljene male divjadi in imajo odličen spomin. So izredno intelignetni in uporabni za čisto vse legalne pasje aktivnosti z izjemo napada in obrambe zaradi mehkega ugriza in velikosti (majhnosti). Tollerčki niso le lovski psi prinašalci, ter vabniki vodne perjadi (včasih za namene prehrane, sedaj pa za poobročkanje ptic in obrambo pred ptičjo gripo), so tudi odlični psi športniki (blestijo v agilityju, flyballu, in vseh ostalih hitrih pasjih športih, sploh kjer so potrebni hitri obrati, manj kot vlečni psi, saj so majhni in je njihova vlečna moč v primerjavi z velikimi prinašalci manjša), psi podganarji, psi reševalci, psi tartufarji (in vse ostale aktivnosti z nosom) ter psi terapevti. Uporablja se jih lahko tudi za dvigovanje ptic iz nasadov, kjer slednje delajo škodo. Premajhni so za pse pomočnike gibalno oviranim osebam, ter slabovidnim osebam, lahko pa se jih uporabi za detekcijo različnih vonjev (alergenov v hrani, pršic, napovedi epileptičnega napada, detekcijo raka itd.).

12143327_1221044611244981_9070306351703657073_n

Praetorium Latobicorum’s Duffy.

Idealni spremljevalci za njih so aktivni ljudje, ki bodo tollerčka usmerili v aktivnost, ki bo zadovoljila njegovim nagonom in bo lahko doma na kavču pravi pes družabnik, spremljevalec. Sicer on-off gumb, po katerem je pasma znana, ne bo deloval. Namreč pravi tollerček je znotraj hiše umirjen, zunaj, ko se ponudi možnost akcije, pa prava energijska bombica. So manj primerni za družine z manjšimi otroci, ki jih starši nimajo dovolj dobro vzgojenih in pustijo, da psa maltretirajo. Tollerček bo namreč, ko bo stisnjen v kot in se ne bo mogel umakniti, odreagiral, žal namesto staršev.

Načeloma imajo le enega vodnika oz. eno družino, a z dovolj dobro socializacijo in previdnostjo v obeh “fear imprint” obdobjih (ko jih je strah “vsega” in se ta strah vsidra globoko v podzavest psa – ti obdobji se zgodita pri vseh pasmah in psih), so to stabilni, samozavestni psi, ki se ne bojijo nikogar in ničesar, oz. še več, ki imajo radi večino ljudi in uživajo, če jim tujec nakloni malček svoje pozornosti. S tujcem bodo sicer redko delali, in še to le za odlično nagrado. Drugače je v primeru družine, saj ima tollerček lahko več vodnikov, a vseeno je le eden glavni, ki pa ni nujno v vseh obdobjih isti – glavni je tisti, ki s psom največ dela, se ukvarja in ne tisti, ki mu daje le za jesti. Tollerčku je tudi zelo pomembno, da mu vodnik da vedeti, da je z njim zadovoljen, kar dodatno krepi vez toller-vodnik. Še bolj pomembno pa je, da pri šolanju uporabljamo pozitivne metode, da psa ne dolgočasimo, da ne ponavljamo vaj znova in znova ter jih raje “začinimo”, in jih predstavimo tollerčku na način, da si misli, da je bila končna izvedba vaje pravzaprav njegova ideja, kako naj bi vaja izgledala. Seveda mora biti vodnik pošten do psa, dosleden in odločen.

12009684_1209018425780933_8693513565469795271_n

Sproščeni tollerčki na sprehodu z dvignjenimi repi kot pri privabljanju rac v bližino obale.

Njihov osnovni namen je (bil) privabljanje vodnih ptičev (rac) z igrivim tekanjem po obali, medtem ko mu je lovec metal palice, žogice…, ki mu jih je toller z navdušenjem prinašal. Na tak način je pes, z zavesicami na zadnjih tačkah, ravno pravo količino dlake za/na ušesih in repu z lepim koščkom beline na konici (v gibanju se vidi na daleč kot da bi nekdo opletal z lučko – efekt svetilnika, kresničke), prihajal v vidno polje  ptičev in odhajal iz le-tega. Race so iz radovednosti  priplavale v bližino pogledat, kaj se dogaja. Ko so bile v dosegu pušk lovcev, ki so bili skriti na obali, so jih le-ti splašili, da so se dvignile, in nato postrelili. Toller si je moral zapomniti padce ptic, skratka je moral dobro markirati in hkrati imeti dober spomin. Poleg tega pa je moral biti dobro usmerljiv in vodljiv, da je upošteval navodila vodnika, ki ga je poslal po padlo raco, katere toller ni videl pasti.

Z mehkim ugrizom je poskrbel, da je raca bila nepoškodovana s strani psa in je tako končala na mizi navadnih ljudi, ki niso imeli denarja, da bi si privoščili pse specialiste. Tako je moral toller zaslužiti svoj “kruh” tudi z opravljanjem drugega dela, in ne le da je bil uporabljan celo kot vsesplošno uporaben lovski pes: pomagal je pri pašnji ovac (nekateri tollerji imajo še vedno “colli eye”), bil namesto zvonca, hišni ljubljenček itd. Prav tako je moral biti ne prevelik, saj večji psi jedo več, in hkrati dovolj velik, da je opravljal delo prinašalca.

Praetorium Latobicorum's Daisy s preostankom

Praetorium Latobicorum’s Daisy in ostanek “collie eye”.

Glava in gobec morata biti dovolj velika, da je pes sposoben nesti raco. Žal se pojavlja kar nekaj psov, ki imajo neustrezno glavo, podobno evropski razstavni liniji zlatih prinašalcev, krajši oz. že prekratek gobec, česar marsikateri sodnik za zunanjost ne prepozna in potemtaken ne oceni ustrezno.

Tesno telesu priležena dlaka in poddlaka, s čim manj kodri, mu omogočata delo v hladni, skoraj ledeni vodi. Dlaka se sicer ne suši tako hitro kot pri kratkodlakih različicah prinašalskih pasem, vendar tako kot pri kodrastem prinašalcu mokra dlaka nima nobenega vonja, če je seveda voda čista. Žal je čedalje več tollerjev, ki ima odprto dlako, tj. na videz izgledajo kot puhasti medvedki, kar je velika napaka, saj psa ne zaščiti pri njegovi osnovni funkciji in tako več ne morejo biti večnamenski psi, tj. ne delovni, in potemtakem ne razstavni, skratka nič. Take pse se lahko uporablja v vzreji le enkrat, da se ne zmanjša genetskega bazena, in to s partnerjem, ki ima perfektno delovno-razstavno dlako, tj. popolnoma prileženo telesu. Žal čedalje več sodnikov zunanjosti preferira za pasmo popolnoma napačno dlako, kar zna voditi v veliko polomijo tudi v tej pasmi, saj marsikateri lastnik in vzreditelj novoškotskih prinašalcev z njimi ne dela in tako tudi ne ve, kakšen bi moral biti toller in zakaj.

gsd

Praetorium Latobicorum’s Dusty in Daisy, oba tiha, hitra, ekslozivna, agilna in navdušena nad prinašanjem.

Barva tollerčka je podobna barvi rdeče lisice, ki bi naj vabila race v doseg gobca na način, kakršega je kasneje izvajal toller. Za vabljenje rac se je uporabljal tudi kooikerhondje, ki je načeloma istih barv kot toller, le da je količina bele in rdeče obratna kot pri tollerju. Kooikerhondje je vabil divje race s pomočjo “decoy” rac, tj. udomačenih rac, ki so bile hranjene v bližini psa, v mreže (dandanes uporabljajo za tak lov na race tudi tollerje) – včasih so te race imeli za hrano, dandanes pa jih poobročkajo. Z razliko od tollerja, ki je moral ustreljene (mrtve in ranjene) race prinesti, je kooikerhondje moral pobijati podgane, da slednje niso uničile račjih jajc in mladega račjega zaroda. Pravijo, da so za vabljenje rac uporabni tudi lisičje rdeči labradorji, a žal nikjer na spletu ni niti ene potrditve, sploh slikovne ali video posnetka. Kakorkoli že, izgleda da race privablja predvsem rdeče-bela barva kosmatorepih psov.

Temepramentne delovne napake so pri nekaterih tollerjih njihova kričavost, tj. ne zmorejo se kontrolirati ko so veseli, oz. ko bodo nekaj počeli. Sicer zaradi manjšanja genetskega bazena ni dobro te pse izločati iz vzreje, vendar naj nimajo več kot enega legla. Se jih pa niti pod razno ne sme pariti s psi, ki imajo isto izredno motečo napako, zaradi katere se lahko pride v spor tudi s sosedi, in ne le da je pes diskvalificiran na delovnih prinašalskih preizkusih oz. da zaradi kričavosti dobiva slabe ocene. Žal v mnogih državah za vzrejo psi ne rabijo pokazati niti trohice svojih naravnih delavnih zasnov ter nikogar ne zanima ne temperament in ne karakter psa. Tako je težje najti mladiča iz tihe linije (nekričača), ki ne bo ekstremno prevelik (kar je izgleda trenutna modna muha v par državah), ki bo imel ravno tesno telesu prileženo dlako, ki bo dober približek večnamenskemu psu, kot je bil nekdaj.

Pretty Pearl Angels of Baranya med prinašanjem.

Pretty Pearl Angels of Baranya med prinašanjem.

Novoškotski prinašalci so sposobni delati ves dan, vendar z napačnim treningom v mladosti lahko psa popolnoma demotiviramo za delo in sodelovanje s človekom. Če ga pa prav pripravimo, pa dobimo vztrajnega, vzdržljivega psa, ki se hitro regenerira, tj. s plavanjem v vodi. Nekateri tollerji niti ne preverijo, ali je vstop v vodo varen, tj. brez razmišljanja skočijo v vodo. Medtem ko drugi, pogledajo in vstopijo v vodo previdno. Je pa to predvsem odvisno od tega, kako psa učimo oz. naučimo. Enkrat, ko ga naučimo skakati v vodo, bo skakal v vodo vedno (edino, če se mu kdaj zgodi kaj hudega), če ga naučimo previdnega vstopa v vodo, bo vstopal previdno.

Ker so bili narejeni za delo v hladnem vremenu, težje prenašajo vročino in slabše delajo ob toplejših dnevih. Poleti morajo tako biti v senci, v hladnejšem prostoru, ali/in pa imeti možnost plavanja v hladni vodi. Kot vse ostale prinašalske pasme, imajo tudi novoškotski prinašalci visoko razvit krdelni nagon (da prinesejo divjad lovcu in ne da jo sami pojedo), kar pomeni, da niso primerni za bivanje v boksu stran od človeka.

11998810_1209018582447584_7595307073202690468_n

Pretty Pearl Angels of Baranya.

Obdobje zgodnje socializacije je izredno pomembno, sploh s tujimi ljudmi in drugimi živalmi, tj. ne le s psi. Imajo kar močno izražen lovski nagon, ne le prinašanje ter držanje stvari v gobcu, temveč tudi tek za premikajočim se objektom. Tako je potrebno paziti, da ne bodo preganjali divjadi, mačk itd. Mladički morajo biti že pri vzreditelju rojeni v hiši, kjer se ljudje vsakodnevno veliko nahajajo in se jih vsakodnevno dotikajo, božajo že od rojstva dalje. Agresije v pasmi ne sem biti, prav tako plašnost ni zaželjena. Vendar plašnost ni enako kot nezaupljivost do tujcev.

Navzven izgledajo normalni, zdravi psi, ki pa na srečo niso tako “standardizirani” kot večina drugih pasem, tj. po telesni zgradbi si niso enaki kot jajce jajcu, kar pomeni, da je raznolikost genskega bazena izražena tudi navzven. Na začetku so namreč uporabili tri tipe tollerjev: španjelskega, “collie” in labradorskega. Tu in tam se še rodi kakšen čisti tip, a so redki. Večinoma je celotno leglo lahko ena prava bonboniera mešanice tipov. Tudi velikost je lahko zelo različna, tj. nekateri novoškotski prinašalci so veliki kot manjši predstavniki največje pasme prinašalcev, tj. kodrasti prinašalci, drugi so manjši, a vseeno bliže idealnemu razponu plečne višine zapisane v standardu.

Paziti je potrebno, da mladička kupite od staršev, katerih predniki so dolgoživi, kjer se ne pojavljajo avtoimunske bolezni (kot je SRMA, SLE/DLE, AHA, IMPA, IMIBD, AD, AIMV, IMT), epilepsija itd., za katere ni ne zdravila ne testa. Teh bolezni naj ne bo v vsaj eni liniji staršev. Drugače so zdravstveno ti psi načeloma robustni. Obstaja pa kar nekaj DNK testov, katere lahko uporabimo za oz. tudi za novoškotske prinašalce:

  • PRA-prcd: obvezno, ker je to večji problem v pasmi (pes oslepi), ter ker je pogoj za vzrejno dovoljenje
  • CEA: obvezno, ker je to pogoj za vzrejno dovoljenje (to “collie” bolezen “imajo” med prinašalci le tollerčki, pes oslepi – nove raziskave so pokazale, da CEA “collie” psov ne velja za novoškotske prinašalce, vendar se je bolje skozi vzrejo znebiti mutiranega gena)
  • DM: zelo zaželjeno, ker se bolezen pojavlja v pasmi (psu odpovedo zadnje noge in bolezen postopoma napreduje proti sprednjemu delu telesa)
  • CP1: zelo zaželjeno, ker se bolezen pojavlja v pasmi (zajčja ustnica ter volčje žrelo)
  • CPS: zelo zaželjeno, ker se bolezen pojavlja v pasmi (zajčja ustnica ter volčje žrelo)
  • JADD: zelo zaželjeno, ker se bolezen pojavlja v pasmi (nadledvična žleza preneha izločati naravne steroidne hormone in hormone, potrebne za uravnavanje ravni natrija in kalija v krvi)
  • DE: zelo zaželjeno, ker se je bolezen pojavila v pasmi (možganska bolezen, pri kateri ima pes težave med spanjem)
  • CDDY/IVVD: zelo zaželjeno, ker je problem razširjen v pasmi, ker je fenotipsko semi-dominanten, ker je genotipsko avtosomno dominanten (psi z vsaj enim mutiranim genom imajo riziko za “okvaro” diskov v hrbtenici, so pritlikavi in dolgi, lahko s krivimi nogami, večjimi ušesi)
  • SLC(HUU): priporočljivo, ker ni podatka o stanju v pasmi (povečano izločanje sečne kisline, posledica je tvorba sečnih kamnov)
  • MH: priporočljivo, ker ni podatka o stanju v pasmi (bolezen skeletnih mišic, katere sprožilec so anestetiki; pod narkozo pes lahko umre, če se narkoze ne prekine pravočasno)

Obstaja še DNK test za gen, ki povzroča razbarvanje dlake (buff) in tudi za gen, ki povzroča črne dlake v psu (sable). V pasmi se pojavlja tudi slednik, ki pa ga lahko (ali pa ne) ob rojstvu odstranimo. Tu in tam se v pasmi pojavljajo samčki, ki imajo le eno spuščeno modo ali nobenega, ter kakšen pes z napačnim ugrizom.

Starša morata imeti še klinično pregledane oči ter rentgensko slikane vsaj kolke in komolce. Vsekakor pa morata biti družinska člana, tj. živeti s človekom v hiši, saj lahko lastnik le na ta način opazi tudi manjše zdravstvene probleme, ki pa jih je potrebno izločati iz vzreje in ne širiti v pasmo.

Pretty Pearl Angels of Baranya in frizbi.

Pretty Pearl Angels of Baranya in frizbi.

Nega teh psov je povsem enostavna: okopa in češe se jih po potrebi ali dan pred razstavo. Odličen glavnik za odstranjevanje odmrle dlake je krtača za pse s kodrasto dlako (za kodre – pudlje), s katero dlako razčešemo tako, da vsaka dlakica stoji zase, a vse v isto smer in tesno ob telesu. Isti glavnik pride tudi v poštev, ko je potrebno iz dlake odstranjevati travice, semena in podobno. Ko pes menja dlako, načeloma lahko na delih, kjer je dlaka krajša (po telesu – ne rep, ne ušesa in ne zadaj na zadnjih nogah), uporabimo tudi furminator, a ni potrebe. Za ušesi se odstranjuje vozle oz. se pse za ušesi redno češe. Za samo razstavo se psov ne striže, saj mora biti njihova naravna dlaka taka, da ustreza funkciji. Nekateri svoje pse žal postrižejo in tako skrijejo, da ima pes predolgo dlako (to je napaka), nekateri pa celo uporabijo fen na način, da psu naredijo odprto dlako (ki jo lahko ima že sam po sebi, kar je tudi napaka).

Dlaka se pri psu dokončno naredi po 3. letu starosti, je krajša poleti in daljša pozimi, pri psičkah pa je odvisna tudi od gonitvenega ciklusa ter materinstva. V primeru steriliziranih, kastriranih psov, pes dobi daljšo, bujnejšo dlako, ter še puh na zadnji in deloma prednjih nogah. Na ta puh se prijema sneg, jesensko listje in vse smeti. To puhasto dlako je zato potrebno striči, sploh pozimi, ko je sneg.

Ker so prelahki, da bi si učinkovito brusili kremplje, jim jih je potrebno striči.

Več o novoškotskem prinašalcu (v angleščini) na strani Praetorium Latobicorum’s.

FCI pasemski standard v slovenščini: NSDTR.

Advertisements