Vse kar vas je zanimalo o kodrastem prinašalcu, a ne piše v pasemskem standardu in splošnih pasjih enciklopedijah.

Heidi Angels of Baranya.

Heidi Angels of Baranya opazuje konje.

Kodrasti prinašalci so najstarejša prinašalska pasma, ki je med redkimi pasmami popolnoma odporna na moderno zaslužkarsko “dudlanje”, saj se njihova dlaka deduje recesivno, kar pomeni, da njihovi potomci navzven ne podedujejo unikatne delovne dlake kodrastega prinašalca, brez katere kodrasti prinašalec ni kodrasti prinašalec in je potemtakem potomec čisto “običajen” pes, ki ga zaslužkarji ne morejo prodati pod imenom “nekajdudel”, ker “nekaj” navzven ne prispeva ničesar.

Po FCI standardu so največja pasma prinašalcev, vendar se še vedno najde veliko manjših primerkov, takšnih, kot so bili nekdaj. To pa je bolj kot ne edina zgodovinska sprememba v pasmi, pa še ta se morda ne bo razvila v ekstrem, saj velikost v standardu nima velikega pomena oz. če je pes manjši/večji, ni to nobena napaka. V  britanskem standardu je idelana višina kar maksimum razpona ameriškega standarda, idealna višina FCI standarda pa je za 1.5 cm pod idealno višino britanskega standarda, vse do konca leta 2017, ko je FCI dvignil mejo za kodraste prinašalce za samice na 64 cm, za samce pa na 69 cm, kar je ogromno za pasmo, ki mora biti sposobna delati cel dan.  To zna v Evropi privesti do vzreje ekstremno velikih psov, kar bi za sabo prineslo lahko še kup neželjenih zdravstvenih problemov ali celo krajše življenjske dobe. Ker so kodrasti prinašalci številčno majhna pasma, ni dobro, da se genski bazen še oža, torej preferira le ena lastnost, npr. ekstremna velikost, česar se zavedajo vsi vzreditelji in tako pretirane bojazni, da bi pasma zašla v hud ekstrem, ni. Še več, vzreditelji se trudijo ohraniti pasmo večnamensko, tj. vsi kazalci kažejo, da pasma ne bo razpadla na delovno in razstavno linijo, kar je velik problem za katerokoli pasmo, ki se ji to zgodi. To pomeni, da se pri kodrastih prinašalcih spremlja veliko parametrov in ne le enega.

DSC06087

Heidi po treningu prinašanja.

Kodrasti prinašalec je bil včasih številčno bogata pasma, a je bila že 2-krat zdesetkana in blizu izumrtju: ker so bili večinoma v lasti lovskih čuvajev, ki so znali uporabljati orožje, so morali v obeh svetovnih vojnah lovci to znanje uporabljati za branjenje domovine in tako niso več imeli časa za psa; prav tako je bila pasma zdesetkana zaradi pojavitve in popularizacije labradorja. Upad številčnosti in popularnosti pa je pasmi pravzaprav prinesel bonus, tj. zdravje in da se je vzrejalo le s kvalitetnimi psi.

Kodravčki so veliki, graciozni, elegantni, mišičasti, kot odrasli najbolj umirjeni med prinašalci, do tujcev lahko zadržani (se umaknejo stran oz. za svojega človeka), do psov in ostalih živali vljudni, stabilni z visoko stopnjo samokontrole z manj treninga kot pri drugih pasmah. Med delom so previdni, v vodo ne skačejo (razen če so tako naučeni), temveč pogledajo, kakšen je vstop in nato previdno zakorakajo v vodo ter suvereno opravijo delo. Poškodbe kodrastega prinašalca med delom zaradi norenja so skoraj nične. Med delom z nosom so najbolj počasni med prinašalskimi pasmami, tj. so edini ki prosto iščejo v kasu. Skupaj z odličnim nosom so tako tudi najbolj natančni, tj. najmanj “furjasti”, pri iskanju. To je bil tudi razlog, da so jih lovski čuvaji v Veliki Britaniji uporabljali za delo, tudi po lovu, ko so pred kodrastim prinašalcem v lovišče šle popularnejše pasme prinašalcev, ki niso vsega našle. Zaradi te natančnosti so jih uporabljali tudi krivolovci, saj so rabili zanesljivega psa, ki bo našel ubito/ranjeno malo divjad, se umaknil tujcu (v Veliki Britaniji je bilo včasih kaznivo, da je lačen človek lovil divjad v lasti fevdalca, še več, tudi ustreljene divjadi, ki jo fevdalčevi psi niso našli, ni smel pobrati, da bi nasitil sebe in družino), ter takega, ki se na svetlobi ne sveti (kodri razpršijo svetlobo v vse smeri) in je tako še manj opazen v temi. So vodoljubni psi, ki pozno odrastejo in zelo radi skačejo. Potrebujejo mentalno in fizično zaposlitev, vendar manj kot chesapeake bay prinašalci.

DSC09877

Heidi prvič na morju.

Dobro markirajo padce žogic, dummyjev, ustreljene male divjadi in imajo odličen spomin. So izredno intelignetni in ne potrebujejo neštetih ponovitev vaj. Še več, stalno ponavljanje ene in iste vaje jih lahko tako zelo zdolgočasi, da nehajo izvajati vajo. Vsekakor pa kot pri ostalih redkih prinašalskih pasmah pri šolanju dobro deluje predvsem kliker trening.

Uporabni so za različne legalne pasje aktivnosti z izjemo obrambe in napada (v času fevdalcev so jih sicer uporabljali tudi za lov na divje lovce, ker so manj zaupljivi do tujcev, imajo odličen nos ter se ne svetijo na svetlobi), saj imajo mehek ugriz in so izredno umirjeni. Lahko sodelujejo v različnih kinoloških športih, kot so vlečni športi, agility, flyball, frizbi…, a je majhna verjenost za zmago v hitrih disciplinah, kjer je potrebno menjati smer hitro, saj so veliki in počasnejši. Blestijo lahko kot lovski psi prinašalci, psi reševalci, psi tartufarji oz. v vseh disciplinah, kjer se uporablja nos. Med prinašalci so najboljša izbira za pse terapevte (tudi kot pomoč plahim in agresivnim psom do psov) in pse pomočnike. Prav tako so najboljša izbira psa tudi za družine s posebnimi (in “navadnimi”) otroci vseh starosti, če so le starši dovolj resni in odgovorni. Ne le zaradi njihove umirjenosti (ko so odrasli), temveč ker z razliko od odraslih ljudi niso nezaupljivi do otrok. Ker nimajo poddlake so potencialno primerni tudi za ljudi z alergijo na pse, a je potrebno vsakega posameznega psa testirati za vsakega posameznega človeka posebaj (alergije pri ljudeh so različno močne in različno izražene).

Heidi in dogtrekking.

Heidi in dogtrekking.

Sposobni so delati ves dan enakomerno ter vztrajno, in ker se tudi hitro regenerirajo (dovolj je le ohladitev v vodi oz. malo plavanja), so ne le odlični lovski psi prinašalci, temveč tudi odlični psi reševalci. So tudi ena izmed najbolj primernih pasem za “manj aktivne” kinološke dejavnosti tj. za pse terapevte, za pse vodiče slepim, gibalno oviranim itd.

Idealni spremljevalci za njih so aktivni do srednje aktivni ljudje, tudi starejši, ki bodo kodravčka dovolj fizično in mentalno zaposlili, da bo lahko doma na kavču pravi pes družabnik, spremljevalec.

Načeloma imajo le enega vodnika oz. eno družino, a z dovolj dobro socializacijo nimajo problemov s tujci. Ni pa za pričakovati, da bodo delali karkoli za tujca ali šli z njim (odrasli psi, ki živijo s človekom in imajo najboljše možno življenje), pa četudi mu ponuja slasten priboljšek.

Prvo leglo kodrastih prinašalcev v Sloveniji.

Prvo leglo kodrastih prinašalcev v Sloveniji.

Njihov osnovni namen je (bil) prinašanje ustreljene male divjadi iz kopnega in vode. Ker je brez poddlake in ker je kodrasta, se najhitreje suši med vsemi pasmami prinašalcev. Po drugi strani pa jih kodri ščitijo pred zahtevno podrastjo, kot je npr. trnje. Zaradi nesvetleče se dlake so jih uporabljali za nočne nedovoljene aktivnosti (omenjene zgoraj). Da pa je bil pes še manj opazen ponoči, so prišli v poštev predvsem črni psi. Obstajajo sicer tudi rjavi, a jih je manj. V knjigah se najdejo zapisi tudi o rumenih primerkih, a ker niso bili popularni, te barve v pasmi že dolgo več ni. Tu in tam se zgodi kakšna genska mutacija, ki rezultira v zanimivih barvah ter barvnih vzorcih dlake: beli, belo-črni, progasti ter črni z rjavimi ožigi.

Ker niso bili narejeni za delo ob ekstremnih vremenskih pogojih, težje prenašajo mraz, prav tako vročino. Njihova dlaka nima funkcije zaščite psa pred dežjem, in omogoča le hitro sušenje, a ob lepem, toplem vremenu – ta pasma ni primerna za vodno delo pozimi, če ni možnosti, da psa takoj ko pride iz vode obrišemo ter damo na toplo. Zaradi temperaturne nefunkcionalnosti dlake (ker psa ne ščiti pred vročino in mrazom), niso primerni za bivanje zunaj. Ni pa velike spremembe v intenzivnosti dela, ko hladnejši dnevi postajajo toplejši (vendar ne vroči). Poleti morajo biti psi v senci, v hladnejšem prostoru, ali/in pa imeti možnost plavanja v hladni vodi. Kot vse ostale prinašalske pasme, imajo tudi kodrasti prinašalci visoko razvit krdelni nagon (da prinesejo divjad lovcu in ne da jo sami pojedo), kar pomeni, da niso primerni za bivanje v boksu stran od človeka.

Praetorium Latobicorum's Haru, prvi slovenski kodravček.

Praetorium Latobicorum’s Haru, prvo-rojeni slovenski kodrasti prinašalec.

Obdobje zgodnje socializacije je izredno pomembno, sploh s tujimi ljudmi. Mladički morajo biti že pri vzreditelju rojeni v hiši, kjer se ljudje vsakodnevno veliko nahajajo in se jih vsakodnevno dotikajo, božajo že od rojstva dalje. Agresije v pasmi ni, prav tako plašnost ni zaželjena. Vendar plašnost ni enako kot nezaupljivost do tujcev.

Navzven izgledajo normalni, zdravi psi, ne ekstremno okoteni v nobenem pogledu. Paziti je potrebno na kakšna simetrična brezdlačna mesta (folikla displazija), ki lahko s sabo prinesejo še kup drugih problemov in ne le to, da tak pes več ne more delati v trnavem okolju, za kakršnega je kodrasti prinašalec (bil) uporabljan. Problem se izgleda dedujejo recesivno. DNK test zanj še ne obstaja, je pa v stanju raziskav v par evropskih državah (v Švici potrebujejo trenutno (september 2015) še 5 obolelih primerov ter njihove sorojence ter starše, da zaključijo z raziskavami ter naredijo DNK test). Pojavlja se tudi brezdlačno mesto na zgornji strani repa v bližini korena (povečanje žlez na repu; “tail gland hyperplasia”) v obliki trikotnika. Tu in tam se pojavi kakšen pes z alergijo, epilepsijo, slabimi sklepi (predvsem kolki). Statistika psov z MMM (“masticatory muscle myositis”; vnetje in degeneracija mišičnega tkiva, ki sodeluje pri žvečenju; pes ne more ne piti, ne jesti, pod brado ima oteklo bulo) in CMO (“craniomandibular osteopathy”, ki je bolezen kosti glave rastočih psov, obolela kost zraste preveč v primerjavi z ostalimi) se večata, kar je zaskrbljujoče, sploh če so vzreditelji predolgo molčali o znanem problemu. Drugače so zdravstveno ti psi načeloma robustni.

Obstaja pa kar nekaj DNK testov, katere lahko uporabimo za oz. tudi za kodraste prinašalce:

  • EIC: obvezno, ker je to večji problem v pasmi, čeprav se simptomi morda nikoli ne pokažejo (preobremenitveni kolaps se zgodi, ko je pes energičen-vesel-vzhičen in v gibanju-hiter)
  • GSDIIIa: priporočljivo, navkljub statistiki, ki govori v prid psom, ki so genetsko čisti (glikogen se ne shranjuje pravilno, tj. nalaga se v jetra in mišice, kar se začne kazati okoli 1 leta starosti in ima slabo prognozo: začne se z apatičnostjo, brez volje do gibanja, omedlevanjem, nadaljuje do ciroze jeter, pospešene odpovedovi srca in mišic)
  •  PRA-cord1: priporočljivo, ker ni dovolj dobre statistike o stanju v pasmi (za vzrejno dovoljenje v Sloveniji obvezno; pes oslepi)
  • DM: priporočljivo, ker ni podatka o stanju v pasmi (psu odpovedo zadnje noge in bolezen postopoma napreduje proti sprednjemu delu telesa)
  • SLC(HUU): priporočljivo, ker ni podatka o stanju v pasmi (povečano izločanje sečne kisline, posledica je tvorba sečnih kamnov)
  • MH: priporočljivo, ker ni podatka o stanju v pasmi (bolezen skeletnih mišic, katere sprožilec so anestetiki; pod narkozo pes lahko umre, če se narkoze ne prekine pravočasno)

Obstaja še DNK test za recesivno rjavo barvo – celotno prvo slovensko leglo kodrastih prinašalcev so ali rjavi mladički (bb) ali pa črni psi, ki so nosilci rjavega gena, kot njihova mama Heidi Angels of Baranya (Bb). V Sloveniji sta še 2 odrasla (2015) primerka kodrastega prinašalca, prva je teta, tretji pa bratranec mame prvega slovenskega legla. Oba sta črna, a z neznano genetiko barv (črni psi so lahko BB ali Bb).

V pasmi se pojavlja tudi slednik, ki pa ga lahko (ali pa ne ) ob rojstvu odstranimo. Tu in tam se v pasmi pojavljajo samčki, ki imajo le eno spuščeno modo ali nobenega, ter kakšen pes z napačnim ugrizom. Določeni tuji standardi celo dopuščajo kleščast ugriz in zrcalno sliko škarjastega ugriza. Vse kar zahtevajo je, da se zgornji in spodnji zobje tesno dotikajo en drugega.

Praetorium Latobicorum's Hideo (rjav) in Praetorium Latobicorum's Hope (črna).

Praetorium Latobicorum’s Hideo (rjav) in Praetorium Latobicorum’s Hope (črna).

Starša morata imeti še klinično pregledane oči ter rentgensko slikane vsaj kolke in komolce. Na Finskem se vodi baza psov obolelih za epilepsijo, ki je dostopna vsem vzrediteljem in lastnikom kodrastih prinašalcev na njihovo prošnjo (vse nove primere obolelih psov se prejema tekoče). Vsekakor pa morata biti družinska člana, tj. živeti s človekom v hiši, saj lahko lastnik le na ta način opazi tudi manjše zdravstvene probleme, ki pa jih je potrebno izločati iz vzreje in ne širiti v pasmo.

Nega teh psov je povsem enostavna: okopa se jih po potrebi ali dan pred razstavo (ne smrdijo niti ko so mokri), češe pa le, ko dvakrat letno menjajo dlako (sicer se jih ne sme česati, ker se jim uniči kvaliteto in namembnost dlake) – poddlake nimajo. Odličen glavnik za odstranjevanje odmrle dlake je trimer, ki ima zavite konice za 180° navznoter.  Če gre pes na razstavo, se mu postriže vse štrleče dlake ter pod ušesi, na ušesih, zadaj prednjih in zadnjih nog (sploh komolci), rep (rep se postriže na približno 1 cm), ter oblikuje še spodnjo linijo. Za ušesi, če dlaka ni postrižena, se jim odstranjuje vozle, lahko s škarjami.

Mladički niso rojeni s kodri, temveč imajo tesno prileženo dlako, v kateri se vidi “minival” – so kot kratkodlaki “valovitodlaki” prinašalci. Dlako začnejo menjati nekje okoli 2. meseca starosti, ko počasi začnejo dobivati kodre – če pes ne dobi idealne dlake najkasneje do 2. leta starosti, je ne bo nikoli imel. Nekateri kodrasti prinašalci imajo odprte kodre (kar ni najbolje), drugi pa popolne majhne tesno priležene telesu, tretji pa vse vmes. K formaciji popolnih kodrov pomaga nečesanje in voda: tuširanje, kopanje, plavanje ali pa da ga ob lepem dnevu na sprehodu pošpricate z vodo vsakič, ko se posuši. So pa tudi trepalnice kodraste oz. damsko zavite navzven. Ravno dlako imajo le po obrazu, nogah in trebuhu. Kakšen po bolezni, zaradi katere mu je ali dlaka odpadla ali pa so mu jo pobrili, več ne dobi kodrov nazaj. So pa to redki primeri.

FCI pasemski standard v slovenščini: CCR.

Advertisements